Oče Trubar nam je dal ime in izumil naš jezik. Odtlej smo pisatelji in pisateljice varuhi slovenskega jezika; pastirji na sončnih, nemalokdaj tudi mračnih travnikih oblikovanja orodja, s katerim smo lahko poimenovali tako solze kot nevrone, tako mleko kot hadronski trkalnik. Z jezikom smo zamejili naš svet, ki je večji od naše geografske razsežnosti. Če prostor našega doma lahko poimenujemo domovina ali očetnjava, se jezik imenuje le po materi, materin jezik. Saj ne gre za jezikoslovno znanost, ampak za narojenost v skupnost, občestvo, čigar skrinja zaveze je jezik. Morda je to zahvala vsakega rojenega materi? Ali pa je spomin na čas, ko sta svetu vladala materinska modrost in moč, in je ogenj živel le na ognjišču, da bi razsvetli, ogrel, nahranil. Davni odsev vladavine matere odzvanja v jeziku, s katerim izrekamo besede ljubezni, sovraštva, umetnosti ali znanosti. Celo zvezde smo poimenovali z domačimi besedami: Danica, Večernica. Zato je jezik, naš materin jezik, čudež; ne le zaradi dvojine in še nekaterih drugih posebnosti, ampak zato, ker je bil v njem lahko napisan Katekizem, Županova Micka, Soneti venec in Poker. Ker je mati z njim lahko otroku opisala svet in mu ga tako udomačila.
Pisatelji in pisateljice smo vzgajali in bogatili jezik, a hkrati je jezik, imenovan po materi, vzgajal in bogatil nas in ljudstvo, čigar glas in vest smo bili, smo in bomo. Dokler smo bili brez lastne države, ko smo živeli v različnih »ječah narodov«, je literatura, najvišja stopnja jezika, morala nemalokdaj opravljati tudi narodotvorne naloge, saj nismo imeli ustanov, ki bi zastopale in uresničevale želje in težnje narodovega občestva. A zdaj, ko imamo lastno državo, smo v svoji prevzetnosti, jezik napodili v kot. Slovenščina je, se tolažimo, postala eden od uradnih jezikov Evropske unije. Hkrati pa se izvoljeni predstavniki ljudstva zavzeto, celo s pomočjo hipnoze učijo današnje lingue france. Na ministrstvu, pristojnemu za kulturo, kot se reče v žargonu pravšnjosti, deluje tudi Služba za slovenski jezik, ki »na podlagi teoretičnih spoznanj sodobne sociolingvistike proučuje jezikovni položaj v Sloveniji in svetu ter razvija izhodišča in programe za dejavno politiko in njeno izvajanje …«. V duhu »sodobne sociolingvistike« se opis nalog Službe spreminja v birokratsko latovščino, ki je nasilje nad našim, materinim jezikom. Veliko, neskončno več pove o stanju našega, materinega jezika stavek iz drame Daneta Zajca Potohodec, v katerem se véliki slovenski pesnik sprašuje: »Kdo še razume jezik, ki ga govorim?« Ker to je jezik poezije, jezik srca, tako matere kot sina, in ne omejene uradniške pameti.
Država, ki smo jo zgradili tudi ali predvsem z jezikom, se danes obnaša kar najbolj neodgovorno do jezika, v katerem govorimo njene državljanke in državljani. Dopušča celo, da ugašajo ustanove, skrbnice slovenskega jezika, med njimi tudi naša največja založba, ki je postala plen kapitalske pogoltnosti. Če se resnično zaveda, ta naša mačeha, ki postaja vse bolj sovražna svojim državljankam in državljanom, svojih državotvornih nalog, mora nemudoma razglasiti slovenski jezik za svoj jezik, za materin jezik in s tem vrniti dostojanstvo sebi in Materi, po kateri vsi smo.
Ivo Svetina
Predsednik Društva slovenskih pisateljev